Finančni instrumenti
Izvajanje finančnih instrumentov (samostojno ali preko sklada skladov) je pomemben instrument izvajanja razvojnih politik na ravni EU in je urejeno v evropskih uredbah tako na ravni centraliziranih instrumentov, kot so COSME, OBZORJE 2020, Creative Europe, Investicijski načrt za Evropo ipd. kot na ravni kohezijske in kmetijske politike.
Finančni instrumenti se izvajajo v obliki kreditov, garancij, lastniškega kapitala in kvazi lastniškega kapitala, ki jih finančne institucije posredujejo končnim prejemnikom (podjetjem ipd.). Oblikovani in izvajani morajo biti tako, da spodbujajo znatno udeležbo zasebnih vlagateljev (poslovni angeli, zasebni vlagatelji, …) in finančnih institucij na podlagi ustrezne delitve tveganja. Na ta način spodbujajo prehod na novo paradigmo financiranja razvoja torej odmik od »zastonj denarja« (subvencije in javne investicije), na financiranje z obveznostjo vračila. Kot takšni prestavljajo instrument za financiranje projektov, ki generira ustrezen finančni tok, ki lahko zagotovi vračilo sredstev v sklad, ki so potem ponovno na voljo za druge projekte.
Nujni pogoj za izvajanje finančnih instrumentov je, v skladu z uredbo EK 1303/2013, pripravljena predhodna ocena finančnih instrumentov, ki sta jo skupaj naročila Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ter Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ocena naslavlja naslednja področja: konkurenčnosti MSP, kmetijskega sektorja (EKSRP), sektorja ribištva in akvakulture (ESPR); raziskav, razvoja in inovacij; podpore pri prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika ter trajnostnega urbanega in teritorialnega razvoja. Predhodna ocena je pokazala, da na navedenih področjih obstajajo tržne vrzeli, ki jih je smiselno nasloviti s finančnimi instrumenti.
Finančne instrumente v Sloveniji izvajamo dvostopenjsko preko sklada skladov. Predlagana struktura z enim skladom skladov in tematskimi podskladi vključuje številne prednosti kot na primer enotno strukturo upravljanja in enega podpisnika sporazuma o financiranju, večjo kritično maso, ekonomijo obsega, stroškovno učinkovitost in potencial za izkoriščanje sinergij med podskladi.
Takšna struktura krepi vlogo razvojne banke, saj poleg dialoga s privatnim sektorjem (poslovne banke, hranilnice, …) in deljenjem tveganj, naslavlja vrzeli financiranja, ki obstajajo na trgu. S tem pa ne izrinja oziroma ne konkurira s privatnim sektorjem. Upravljavec sklada skladov bo na podlagi konkurenčnega postopka izbiral zasebne operaterje (banke, hranilnice, ….) in jim ponudil predvsem naslednje instrumenta delitve tveganj:
- posojilo z delitvijo tveganj,
- portfeljske garancije za obstoječi portfelj komitentov, za nove kredite in/oz. dodatne komitente ter
- rizični kapital.
Zasebni operaterji morajo vse ugodnosti, ki jih bodo pridobili iz naslova sklada skladov, prenesti na končne prejemnike, kar pomeni:
- nižja obrestna mera,
- nižja potrebna zavarovanja,
- moratorij na poplačevanje kredita,
- daljša ročnost kreditov,
- dodatni komitenti, ki imajo dobre projekte, vendar trenutno nižjo boniteto,
- podjetja, ki pod tržnimi pogoji ne bi mogla pridobiti sredstev (start up podjetja, socialna podjetja, ….).
Javni skladi, SID banka, država in privatni investitorji lahko svoja sredstva vlagajo ali na ravni sklada skladov (pari pasu) ali na ravni finančnega instrumenta ali na ravni posameznega projekta.